Ali narava pomirja možgane in zdravi telo?

Naši možgani se večinoma niso razvili v mestnih okoljih. Vendar bo v nekaj desetletjih skoraj 70 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Kljub blaginji, ki jo povezujemo z mesti, je urbanizacija velik zdravstveni problem. Hiter tempo mestnega življenja je vir stresa. Vidimo posledice na možganih in vedenju ljudi, ki so odraščali v mestu ali v njem živijo.

Pozitivno je, da so prebivalci mest v povprečju premožnejši ter imajo boljšo zdravstveno oskrbo, prehrano in sanitarne razmere. Po drugi strani pa so bolj izpostavljeni kroničnim boleznim in se soočajo z bolj stresnim in zahtevnim družbenim okoljem ter večjimi neenakostmi. Dejansko je pri prebivalcih mest za 21 odstotkov bolj verjetno, da bodo trpeli za anksioznimi motnjami. Pri motnjah razpoloženja se to tveganje poveča na 39 odstotkov.

Študija, objavljena v reviji Nature, povezuje življenje v mestnem okolju z občutljivostjo na socialni stres. Magnetna resonanca je pokazala, da lahko večja izpostavljenost mestnemu okolju povzroči večjo aktivnost v možganski amigdali, delu možganov, ki je povezan s čustvi, kot sta strah in proizvodnja hormonov, povezanih s stresom. V študiji je navedeno, da ima možganska amigdala "pomembno vlogo pri anksioznih motnjah, depresiji in drugih vedenjih, ki so pogostejša v mestih, vključno z nasiljem".

Raziskovalci so tudi ugotovili, da je bila pri ljudeh, ki so prvih 15 let svojega življenja živeli v urbanih območjih, povečana aktivnost v predelu možganov, ki pomaga uravnavati možgansko amigdalo. Če ste torej odraščali v mestu, ste morda bolj občutljivi na stres kot ljudje, ki so se tja preselili pozneje.

Avtor in profesor David Gessner pravi, da postanemo živali, ki so zelo živahne. Zdi se, kot da se v naših možganih vsakih 30 sekund vklopi budilka, kar zmanjšuje našo sposobnost dolgotrajne koncentracije. Z življenjem v mestu je povezana stalna potreba po filtriranju informacij, izogibanju motečim dejavnikom in sprejemanju odločitev. Našim možganom dajemo le malo časa za okrevanje.

Kako lahko upočasnimo tempo? Zdi se, da je rešitev v naravi. Kognitivni psiholog David Strayer domneva, da "bivanje v naravi našemu prefrontalnemu korteksu, nadzornemu centru naših možganov, omogoča, da se upočasni in spočije kot preobremenjena mišica".

Študije so pokazale, da lahko že kratek stik z naravo pomiri možgane. Gregory Bratman z univerze Stanford je izvedel poskus, v katerem so se udeleženci 50 minut sprehajali v naravnem ali mestnem okolju. Pri ljudeh, ki so se sprehajali v naravi, so se zmanjšali anksioznost, preklinjanje in negativna čustva, povečala pa se je tudi njihova spominska zmogljivost. Bratmanova ekipa je ugotovila, da je sprehod v naravi prispeval k zmanjšanju ruminacije, nezdrave, a pogoste navade, da se ponovno ukvarjamo z vzroki in posledicami negativnih izkušenj. Njihova študija je tudi pokazala, da se je pri udeležencih, ki so se sprehajali v naravi, v primerjavi s tistimi, ki so se sprehajali v urbanih območjih, zmanjšala živčna aktivnost v predelu možganov, ki je povezan s tveganjem za duševne bolezni.

Korejski raziskovalci so preučevali razlike v možganski aktivnosti prostovoljcev, ki so si ogledovali le mestne pokrajine, in tistih, ki so si ogledovali le naravne pokrajine. Pri tistih, ki so jim bile predstavljene urbane podobe, so z magnetno resonanco ugotovili povečan pretok krvi v območju možganske amigdale. Nasprotno pa so tisti, ki so bili izpostavljeni naravnim prizorom, pokazali povečano aktivnost v možganskih območjih, povezanih z empatijo in altruizmom.

Raziskovalci na Japonskem so ugotovili, da ljudje, ki se ukvarjajo s shinrin-yoku ali "gozdnim kopanjem", vdihavajo "koristne bakterije, eterična olja rastlin in negativno nabite ione", ki v interakciji s črevesnimi bakterijami krepijo imunski sistem telesa ter izboljšujejo duševno in telesno zdravje.

Redno preživljanje časa v naravi ni zdravilo za duševno zdravje, je pa bistveni del psihičnega zdravja in odpornosti. Narava nam pomaga pri spopadanju z življenjskimi težavami in okrevanju. Tudi mestni prebivalci se lahko brez težav prepustijo naravi - na lokalnem vrtu, v parku ali na poti - in tako omogočijo počitek svojim preobremenjenim možganom.